Bivanje v Božji navzočnosti nam odpira velike možnosti. Povabljeni smo, da bi izbirali to, kar je Božjega, to, kar je dobro. Naslednji korak je, da dragocene Božje darove delimo s svojimi bližnjimi. Bodimo pozorni na naše starejše brate in sestre in na vse, ki potrebujejo roko opore.

Jezus Odrešenik, ki je med nami navzoč do konca sveta v evharistiji, je sonce našega življenja. Želimo biti med pravičnimi, ki se mu pridružimo in skupaj z njim svetiti kakor sonce v kraljestvu Boga Očeta. Zahvaljujemo se za dobro seme, vsejano v naša srca in skrbimo, da se bomo krepili s kruhom življenja.

Prispodoba o sejalcu ne govori le o načinu, kako Bog seje svojo besedo v zapletenosti našega življenja, ampak tudi o tem, kako Bog ljubi vsako vrsto zemlje – tvega in sprejema vse naše okoliščine, tudi tiste, ki niso čisto popolne – in nas vabi k sodelovanju, da ta obrodi sad, ki je v skladu s prejetimi darovi.

V luči Božje besede preverjajmo, kakšno je naše pravo mesto in poslanstvo, h kateremu nas vabi Bog. Okrepljeni s sveto evharistijo s trdnim zaupanjem pričujmo za velik dar odrešenja in se zahvaljujmo, da Boga lahko slavimo in o njem govorimo v svojem jeziku.

V času žetve se zahvaljujemo tudi za nove duhovnike. Po njih želimo prejemati darove zakramentov, še posebej sveto evharistijo in se krepiti za pričevanje ljubezni do Boga ter bratov in sester.

Bogu zaupamo, on vodi našo zgodovino. Strah pred tem, da bi se oddaljili od Boga je zdravilen, a to ni strah, ki bi nam jemal moči, pač pa je spodbuda za dobro. »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18a). Hvaležni za Božjo ljubezen smo pozorni drug do drugega.

Jezus tako kot svoje učence kliče tudi nas. Vsakogar po imenu. Vabi nas, naj to, kar smo zastonj prejeli tudi zastonj dajemo naprej. Zahvaljujmo se mu, da nas v življenju spremlja in krepi s svojo milostjo.

Hrepenimo po kraju, kjer se počutimo dobro, po varnem zavetju. Ne iščimo nadomestkov. Jezus nam to podarja, ko nam zagotavlja, da ostaja med nami. Njegova navzočnost je v evharistiji, kruhu življenja. Kdor njega uživa, bo živel po njem. Vedno znova se zahvaljujmo, da smo člani Cerkve, ki se zbira v Jezusovem imenu. V okolje, kjer živimo, prinašajmo njegovo sporočilo in njegov blagoslov.

V Bogu je polnost življenja. Veselimo se, da se lahko obračamo na Boga Očeta, Stvarnika, Sina Jezusa, Odrešenika in Svetega Duha, posvečevalca. Zaznamujemo se z znamenjem križa in imenom troedinega Boga in tako na preprost način svoje bivanje in delo povezujemo z Bogom.

V binkoštni pesmi slednici molimo: »O, ti luč preblažena, daj, razsvêtli srca vsa zvestih svojih vernikov.« Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje pri odločitvah tako nas kot vseh odgovornih za duhovne in javne zadeve. Marija, Pomočnica kristjanov in Mati Cerkve, naj nas navdihuje in podpira.

Delovni list za pripravo na obisk škofa z Župnijskim pastoralnim svetom / župnijskimi sodelavci

Odnosi so temeljna razsežnost sinodalne Cerkve, kot jasno izhaja iz dokumentov nedavne sinode. Povzetek poročila iz oktobra 2023 navaja, da sinodalnost vključuje spreobrnjenje odnosov, in vabi vse krščanske skupnosti, naj živijo bolj pristne vezi, utemeljene na poslušanju, soodgovornosti in občestvu.

V Končnem dokumentu iz leta 2024 je poudarjeno, da so odnosi tkivo cerkvenega življenja in da je sinodalna Cerkev poklicana, da je prostor novih odnosov, sposobnih ustvarjati bratstvo in poslanstvo. To pomeni, da je treba pregledati postopke odločanja, ovrednotiti karizme in spodbujati kulturo srečevanja, tudi z družbenimi in kulturnimi realnostmi na ozemlju.

V tem duhu želi ta delovni list ponuditi iztočnice za razmislek in izmenjavo mnenj za župnije Škofije Trst, v pripravi na pastoralni obisk škofa Trevisija. Cilj je spodbuditi skupno branje lokalne realnosti v luči sinodalnega poziva k gradnji evangelijskih, vključujočih in plodnih odnosov.

Dokument za razpravo v pripravi na pastoralni obisk škofa

1. Odnosi v župnijski skupnosti

• Kakšne odnose živimo danes v naši župniji? So to odnosi poslušanja, sodelovanja, bratstva?

• Ali obstajajo osebe ali skupine, ki se počutijo odrinjene ali izključene? Kako jih lahko vključimo?

• Na kakšen način se različne karizme in službe (laiki, posvečeni, duhovniki) vključujejo v življenje skupnosti?

2. Odnosi in ozemlje

• Kateri so specifični izzivi na področju odnosov v naši soseski, vasi ali pastoralnem območju?

• Kako lahko postanemo Cerkev, ki »izhaja« in se približuje ljudem, tudi zunaj cerkvenih meja?

• Kakšne odnose imamo s socialnimi, kulturnimi in civilnimi realnostmi na ozemlju?

3. Odnosi in odločitve

• Ali so postopki odločanja v naši župniji participativni in pregledni?

• Kako lahko izboljšamo orodja za poslušanje in skupnostno razločevanje?

• Kateri organi sodelovanja (pastoralni sveti, sinodalne skupine itd.) delujejo dobro? Katere je treba preoblikovati?

4. Odnosi in mladi

• Ali se mladi v naši skupnosti počutijo sprejete in slišane?

• Katere prostore za odnose jim lahko ponudimo, da se izrazijo, sodelujejo in predlagajo?

• Kako lahko zgradimo bolj žive in pomembne medgeneracijske odnose?

5. Odnosi in duhovnost

• Na kakšen način naša duhovnost neguje pristne odnose in ne le obrede?

• Doživljamo liturgijo kot prostor občestva ali kot individualni trenutek?

• Kako lahko spodbujamo kulturo skrbi, poslušanja in sprave?

Jezus se vrne k Očetu in nam daje nalogo pričevanja in oznanjevanja. Okrepil nas bo z močjo Svetega Duha. Zagotavlja nam, da ostaja z nami vse dni do konca sveta. Božja Mati Marija, Pomočnica kristjanov, pa je tista, ki nas vodi k Jezusu in govori: »Vse, kar reče, izpolnite!«